Vedno imate kanček svobodne volje…ljubi moji otroci. Delujte do zadnjega!

Marthin Luther King je dejal: “Vera je to, da stopite na prvo stopnico, čeprav ne vidite celega stopnišča”. To je tudi svoboda, dodajam sama, ljubi moji otroci, da stopite na prvo stopnico, čeprav ne veste točno, kam vas bo to pripeljalo.

Bi zmogli vi, ljubi moji otroci, Namesto strahu, ČUTITI SVOBODNO VOLJO, KI VAM JE DANA DO ZADNJEGA IZDIHLJAJA? DA SE MALO PREMAKNETE, DA NEKAJ STORITE, ZASE, ZA ČLOVEŠTVO, ne glede na to, kako zelo prestrašeni ste…? 

Potem berite moj spodnji recept  (sloni na knjigi Ozdravimo strah, Lise Rankin)in skušajte ozaveščati sledeče;  vaša ljuba mami piše tele bloge, o evtanaziji, o tem, kako zelo rada vas ima…med tem, ko se sprehajam na zaprti oddelek psihiatrične bolnice in ven, sredi hude panične motnje in posttravmatskega stresnega sindroma pišem vice in pesmice, ki nimajo na prvo oko, ne repa ne glavice, delam neprofesionalne posnetke pravljic, ki se jim na you tube portalu morda vsi posmehujejo, tudi  pa vendar upam, da bo zrnje pognalo. Kar delam, je največ, kar lahko v poslednjih izdihljajih dam…torej, vendarle živim kanček svobode, svobodne volje… V tem želim, ljubi moji otroci, da me vselej v življenju oponašate….

Potovanje od strahu do SVOBODNE VOLJE OZIROMA SVOBODE:

Prva stopnja: Podzavestni strah pred negotovostjo. Ostajam sama v svojem varnem območju in se za vsako ceno izogibam neznanemu. Tisto, česar ne vem, se mi zdi nevarno, vendar se ne zavedam, kolikšno neprijetnost čutim ob negotovosti.

Sama denimo kar naprej čutim strah, ki izvira iz posilstva, nenehno čutim zločinca na sebi, da je večji od mene in da me bo kar pokopal, živo. Vendar po drugi strani ozaveščam, da je to le umazani strah. Zločinca ni več, tu sem, sicer z vsemi groznimi posledicami posilstva, vendar lahko, kljub temu ustvarjam. Ker nihče ne peri pištolo vame.

A denimo, da ničesar ne storim, prav ničesar. Da ždim v sobici, ob pomirjevalih, od zore do mraka in premagujem panične napade. Imam v tem kaj svobode? Ne… le ogromno energije porabim, da se izognem tveganju.

Načelo prve stopnje: Bolje, da sem varna, kot da bi obžalovala kar koli.

Kako krmariti skozi prvo stopnjo? Začnite se zavedati, kako vaše nagnjenje k oklepanju gotovosti omejuje vašo svobodo. Vprašajte se: “Ali to pri meni deluje? Ali me ostajanje v svojem udobnem območju res varuje?”

Druga stopnja: Zavedno strah pred negotovostjo. Tisto, česar ne vem, se mi zdi nevarno, vendar se zavedam strahu, ki ga občutim. Negotove situacije mi zbujajo tesnobo, zaskrbljenost in strah. To me prisili, da se jim izogibam in poskušam nadzirati svoj svet. Čeprav imam raje gotovost, se zavedam, kako me navezanost nanjo zadržuje. Neznanemu se upiram, vendar se zavedam, da je težko imeti kakršen koli napredek v življenju, celo dogodivščine, če zmeraj čakam, da se prepričam o prihodnosti. (Le kaj bi vam mami lahko zapisala, če bi vam pisala le takrat, ko panični napad mine… torej vedite, mami vam večinoma piše tele vrstice sredi paničnih napadov… torej tečem maraton z eno nogo in je moje pisanje več vredno, kot če bi ga tekla z obema.)

Načelo druge stopnje: Edina gotovost v življenju je negotovost.

Kako krmariti skozi drugo stopnjo: Bodite nežni do sebe, ko prepoznate, kako težnja po gotovosti omejuje vaše možnosti. Ne grizite se, ker se upirate negotovosti. Potrepljajte se po hrbtu, ker ste dovolj pogumni, da to priznate. Ko boste občutili globoko sočutje, ljubi otroci,  se boste naravno začeli premikati proti tretji stopnji.

Tretja stopnja: Ples negotovosti: Ne vem, ali je neznano nevarno ali ni. Ob tistem, česar ne vem, se ne počutim povsem sproščeno, vendar se temu tudi ne upiram. Čutite, ljubi otroci?  Neznano me ravno ne prestraši, vendar ga tudi ne iščem. Začenjam čutiti svobodo, denimo jaz, ob pisanju vam, ljubi moji otroci, četudi ne vem, kako boste sprejeli moje pisanje, pišem, sem svobodna, ustvarjam. Vsemu strahu navkljub. Pripravljena sem biti previdno radovedna in dovoliti, da me uči strah pred neznanim.

Bo mamica zmogla do evtanazije, se sprašujem? Orjem ledino… nikjer še nisem zasledila dušice… v Sloveniji ne, ki bi čakala na evtanazijo zaradi duševnih bolečin… strah me je… bom zmogla zbrati vso zdravniško, nadrobno dokumentacijo, bom tako močna, da bom lahko neodvisnemu psihiatru, ki ga imam ta torek, dokazala, da moja želja po smrti ni simptom moje bolezni, temveč skozi in skozi premišljena odločitev, glede na utrpljeno preteklost, bolečo sedanjost in brezizhodno prihodnost? Ali je pri nas kakšne psihiater, ki je sploh pripravljen zapisati tako modro, filozofsko, poglobljeno poročilo? Glede na moje dosedanje izkušnje s psihiatri…. hmmm. A delujem, ljubi moji otroci, korak za korakom, pogumna sem…

Načelo tretje stopnje: “Zanima me neznano, vendar imam zadržke.”

Kako krmariti skozi tretjo stopnjo: Dvomite o vsem. Ostanite odprti. Bodite radovedni. Uprite se potrebi po ustvarjanju gotovosti, da omilite neugodje, ki ga še zmeraj čutite ob soočenju z negotovostjo.Če na tej stopnji iščete preveč gotovosti, boste verjetno dovolili, da strah ustvari nekaj, kar ni ravno v skladu s polno uresničitvijo tistega, kar je mogoče. Živite v negotovosti in naredite vse, kar je v vaši moči, da se potolažite in najdete svoj mir (vaša mami najde največ miru in tolažbe, ko piše vam prek blogov, za katere vem, da vam bodo ostali v spomin, osebni spisi in napotki, spričo, žal, ravnanja vašega očeta, vem, da ne bi.)

Četrta stopnja: Zapeljevanje negotovosti. Ne samo, da se ne bojim negotovosti, celo privlači me.

Zavedam se, da lahko še veliko izvem in da to lahko storim le tako, da se oprem na neznano in ga raziščem (kaj počne vaša mami, ljubi moji otroci? Zgledujte se po meni, ponižno vas prosim. Orjem ledino na področju evtanazije v primeru duševnega trpljenja, in to sredi občutkov umiranja oziroma paničnih napadov…) Neznano mi ne vzbuja strahu, je nekako privlačno. Bolj kot z znanim sem v stiku z odkrivanjem in poživitvijo, ki spremlja njegov proces. Odkrivanje je privlačnejše kot gotovost, in ker me negotovost zapeljuje, sem v nevarnosti, da postanem nepremišljena (ah, kolikokrat je mene v tem oziru strah… da od vsega hudega morda celo izgubim prisebnost? Od tod pa tudi izjemna disciplina; vsakodneven tek, danes po mrzlem dežju, zdrava prehrana, dobra literatura, predvsem pa PISANJE VAM… kar je pravcati moj pravcati vir navdušenja, navdušenje pa preprečuje panične napade in  slabšanje psihičnega stanja v vseh ozirih). Tako si želim sprejeti neznano, stopiti vanj in pogledati, kaj je tam, da včasih opustim trezno presojo (sama čutim, da izgubljam trezno presojo le takrat, ko si natikam superge in grem na tek v naravo, četudi sredi najhujše panike… ko bi, kakor se spodobi za izčrpano telo, morala počivati). Pripravljena sem postati avanturistka, vendar se moram opominjati, naj ne skačem nazaj na nasprotni konec spektra negotovosti (sama denimo skušam nadzirati samomorilne misli, kolikor gre in se držati zunaj zidov psihiatrične klinike, kjer ne bi premogla nobene ustvarjalnosti… ali pač… štiri pesmice v osebni blokec sem vendarle uspela napisati…  na peto sem bila klicana na zdravila…dolžna sem še pesmico Neustrašnemu in Lepotici, vem, vem, vem…).

Načelo četrte stopnje: “Za strahom pred negotovostjo se skriva vznemirjenje možnosti.”

Kako krmariti skozi četrto stopnjo?

Ključ do četrte stopnje je trezna presoja. Ko neznano postane zanimivo, vas lahko zamika, da bi na slepo skočili, vendar vas to lahko spravi v težave (mami  mora biti prav previdna, kako govori s psihiatri v povezavi z evtanazijo, da je ne bi označili za blodnjavo ali psihotično, hihi). Nekdo, ki ob soočenju z neznanim ne doživlja strahu, je v nevarnosti, da postane nepremišljen. Zdravo vedenje na četrti stopnji vam omogoča, da k negotovosti pristopite s prefinjenim odločanjem, ki ga ne napaja strah, temveč celovitost duše in vodenje notranje lučke (prav previdna moram biti, kako bom prosila psihiatra, neodvisnega, za zelo poglobljen oris mojega psihičnega stanja, v navezavi na eksistencionalne izgube, da bo poročilo primerno za evtanazijo. Istočasno moram biti bistre zavesti, lucidna, po drugi strani pa mora biti moje trpljenje, neznosno, več kot očitno…ali menite, da je, ljubi moji otroci, moje trpljenje, nevzdržno, če pa ne zmorem več skrbeti za vas?).

Peta stopnja: Predajte se. Čeprav ne vem, kljub temu zaupam.

Neznanega se ne bojim, vendar me tudi ne zapeljuje. Vadim trezno presojanje. Čutim, da je načelo organiziranja, ki ga mogoče nikoli ne bom povsem razumela, vendar verjamem, da je to smer, na katero se lahko varno naslonim. Če se oprem na neznano, iz tega lahko nastanejo dobre in slabe stvari. Toda ne glede na razplet, zaupam, da živim v namenskem vesolju in da ima vsak izid svoj pomen. Preprosto se odprem spraševanju in svobodo bolj cenim kot gotovost (da, morda pa mi je bilo, spričo izjemno močne duše, vse skupaj namenjeno….)

Načelo pete stopnje: “Bogastvo življenja lahko občutimo le tako, da se prepustimo neznanemu.” (sprejemam smrt kot del življenja).

Kako krmariti skozi peto stopnjo? Uživajte! Peta stopnja je navadno zelo mirna, vendar se tam najverjetneje ne izkrcate in ne ostanete (prepričana sem, da smrt ni naša poslednja postaja). Na peti stopnji se zadržite le z nenehno vajo. Če ugotovite, da ob soočenju z neznanim drsite nazaj v strah, se opomnite, da so tam nevidne sile in da njihovega vodenja mogoče ne boste razaumeli, dokler se ne boste ozrli nazaj (spokojna sem in mirna, kajti v življenju sem dala v vseh okoliščinah, tudi zdajšnjih, vse od sebe…bodite ponosni na svojo mami, ljubi moji otroci. Lahko ste, upravičeno.)

mami

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.