Tesnobna zanka v telesu

Negativna čustva telesno še kako bolijo in zvečajo tesnobnost, lahko pa poženejo celo v panični napad! Če ne razumemo, kaj se s telesom dogaja, nas je resnično strah… a zdaj razumemo…

Sedaj smo, drage moje, na strani 198, knjige Dotik… odličnega nevrozanstvenika….precej uvoda v telesno bolečino po posilstvu pa sem zapisala že v prejšnjih priponkah….a nadaljujmo, da se popolnoma pomirimo v zavedanju, kaj se s telesom dogaja.

Negativna čustva okrepijo aktivnost v sprednji cingularni skorji in zvišujejo oceno neprijetnosti bolečine, ne pa njene intenzitete. Končni rezultat je, da sta tako senzorično razločevalni in afektivno čustveni vidik zaznavanja bolečina podvržena kognitivni in čustveni modulaciji.

Torej, kognitivno oziroma umsko in čustveno sta v telesu močna odvisna pojma, kar zlahka vodi v naraščanje tesnobe (ali, dodajam, jaz, v njeno zmanjšanje).

Na primer, neprijetnost bolečine, kadar je ta dolgotrajna, aktivira prefontalno skorjo, področje v možganih, ki sodeluje pri premišljevanju in presoji o prihodnjih posledicah vztrajne bolečine.

Kako dolgo bo trajala? Jo, kako sem se sama vedno ustrašila, ko je telo začelo strašansko boleti… Se bo spet pojavila? Ja, se je, in drugo jutro je bilo še stokrat huje… Jo lahko nadzorujem ali ne? Seveda je ne morem… prihaja v navalih, jaz pa iščem bilke, ki bi se je lahko oprijela, da bom morda vendarle preživela. Kličem župnika, tipkam sms terapevtu, da čutim nože, ostre, tope… da to ni za zdržat, da bi rada umrla.

Kako varen sem? Nič.. o, Bog, kaj se z mojim telesom dogaja. Zadaj pa otroci, nemočni, gledajo televizijo, se smehljajo in sem in tja pogledajo v sobo, kako se zvijam od bolečin. Hudo mi je še bolj, ker vem, da bi morala poskrbeti zanje, z vso vnemo… pa ne morem. Izgubljam nadzor. Ali je to umiranje? Ali je to zadnja ura? Kličem župnika za sveto maziljenje… pride in ne more verjeti mojim bolečinam… moli z menoj… Klicala sem pogosto tudi bivšega moža, pardon, tipkala sem mu sporočilo, saj me ima že od zdavnaj blokirano, da se ne bi rabil ukvarjati z mojimi bolečinami, naj pride po otroke, ker da umiram…. nič, nobenega odgovora, sočutja. Izmišljuješ si… pa kaj je spet, no, kaj bi rada? Karma dolazi idja ledja… Panika narašča… od nikoder nobenega sočutja, kdo me bo držal za roko? Kličem policiste, naj kličejo reševalce…pridejo.. nobenemu nič jasno… naj vam bo sedaj vsem, ki berete te vrstice, lepo vas prosim.. to je diagnoza, POSILSTVO!!!

Ti procesi razmišljanja, razloži David J Linden, so prispevali tudi k njegovi otroški tesnobi pred prihajajočo injekcijo in delom izvršili svoje učinjke po spuščajočih se progah v hrbtenjačo. In moja hrbtenica je tarča igel, ki kar naprej kljuvajo vanjo.

Pri številnih ljudeh, pri posiljenih ženskah pa najbrž da kar res, to sproži začarani krog, pozitivo povratno zanko, pri kateri pričakovanje oziroma STRAH poveča neprijetnost bolečine., kar posledično sproži še dodatno tesnobo in premišljevanje.

ZATO SO TUDI POMIRJEVALA LAHKO KORISTNA PRI LAJŠANJU TEH BOLEČIN (DENIMO BENZODIAZEPINI), ZLASTI PRI KRONIČNIH… MOJI MALENKOSTI PA PRAV ODLEŽE ŽE TABLETKA ASPIRINA…

A pomirjevala znajo prav tako pomagati, kajti v povprečju so tisti, ki trpijo zaradi razpolženjskih nihanj, občutno bolj nagnjeni k razvojo kronične bolečine.. in kaj drugega kot žrtve razpoloženjskih nihanj smo žrtve posilstva.

Ko bolečina aktivira spinohipotalamično progo, ustvari skupino odzivov tipa »boj ali beg«, vključno s povišanim srčnim utripom, povečanim potenjem, pospešenim dihanjem, močnejšim krčenjem mišic trupa in tako dalje. Te občutke, piše profesor in sama se še kako strinjam, občutimo tako zavestno kot podzavestno, prispevajo pa k občutku tesnobnosti.

Ko se zavedate, da vam srce bije hitreje, občutite še večji nemir in ogroženost.. Gre torej še za eno pozitivno povratno zanko, ki lahko prispeva h kronični bolečini, podzavestni odzivi tipa »boj ali beg«, ki jih spodbudi bolečina, povečujejo tesnobnost, ki spet povečuje bolečino.

Moj občutki, ne morem ven iz tega… ujeta sem v svojem telesu… ne morem ven… ali je to smrt?

Seveda ni… da le ozavestimo in vemo, kaj se dogaja… kako torej ven, kako nadzirati in kako v varnost?

Ključni dejavnik, ki ga možgani ocenjujejo, je ogroženost, ki prihaja od zunaj. BOLEČINA, KI SI JO SAMI POVZROČIMO, JE MANJ MOČNA IN VSELEJ MANJ NEPRIJETNA OD BOLEČINE, KI NEPRIČAKOVANO UDARI OD ZUNANJEGA SVETA. ČE PA JE ZADANA NASILNO, JE TA BOLEČINA TOLIKO HUJŠA… PIŠE TUDI JASMIN LEE CORI.

Čeprav boli, ki se s kladivom po nesreči udarite v palec, takrat vsaj veste, kako se je bolečina zgodila in imate občutek, da vse skupaj lahko obvladate in zmanjšate verjetnost, da se bo nesreča ponovila. To znanje v možganih zmanjša občutek ogroženosti in s tem oslabi bolečino. Če pa se je bolečina iznenadila od zunaj, nepričakovano, možgani pravijo, da ne vedo, kdaj se bo lahko ponovilo, zato to okrepi intenziteto in neprijetnost izkustva.

Mučitelji oziroma psihopati se še posebej dobro zavedajo kognitivnega in čustvenega vpliva na zaznavanje bolečine, kar izkoriščajo na strahotno nečloveške načine (sama sem bila, žal, deležna takšnega mučenja, zato se je strah, denimo pred stalnim zapuščanjem, iznenadnim, brez vzroka, toliko bolj zarezal v moje telo), da povečajo bolečino in strah ter pustijo žrtve v občutku nemoči.
Ker vedo, da pričakovanje bolečine lahko izjemno okrepi njeno doživljanje, pogosto pustijo žrtve da vidijo in slišijo, kako mučijo druge, s tem pa ustvarijo pričakovanje in pozornost.

Mučitelji tudi razumejo, da izkustvo bolečine okrepimo z občutkom ogroženosti. To dosežejo s poniževanjem žrtve, slačenjem, spolno zlorabo, kričanjem in s tem, da ji odredijo nepravilne ter nepredvidljive razporede spanja, bedenja, hranjenja in mučenja…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.