Posilstvo je kronična bolezen, upam si trditi, da najhujša!

Čemu vse moje pisanje, se sprašujem, če pa ne bom razložila, da je posilstvo pravzaprav diagnoza sama po sebi in menim, da se lahko primerja z rakom, če ni od raka celo hujša. Kajti ob raku človek običajno prejme vso podporo, sočutje okolice, ob posilstvu in izgubi družine pa je obsojen na svojo notranjo bolečino, z izjemnimi občutki ponižanja, sramu, krivice, ki ji ni para.

Zato telo boli, zelo boli. Kakor boli vedno, ko je ranjena duša, in zato telo denimo boli tudi ob depresiji oziroma vsakršnih čustvenih zapletih v življenju.

Biomedicinska znanost, vključno s psihiatrijo, bo skušala posilstvo morda stlačiti v kakšno diagnozo, ki je obče priznana, denimo neprilagodljivost ali čustveno neuravnovešenost, posilstvo pa je vse prej kot to.

Posilstvo je tako huda ranjenost, še posebej, če jo spremlja razpad družine, da pravzaprav komaj pišem te vrstice.

Moja telesna bolečina ni nekaj, kar imam, jaz sem ena sama bolečina in morda nisem več zmožna z njo živeti. Naš prag bolečine, torej meja, do katere bolečino še lahko prenesemo, in naša zmožnost, da živimo z njo, sta v glavnem odvisna od naše zmožnosti, da smo bolečina, ki jo doživljamo, ne pa od tega, da doživljamo bolečino kot neko stvar ali predmet, ki vpliva na nas.

Biti bolečina, bolečina posilstva v mojem primeru,  je pravzaprav najbolj učinkovit način, da prenehamo bolečino doživljati kot neke vrste telesno entiteto ali predmet, ki je ločen od našega jaza in nam zato povzroča trpljenje, na tak način, da nad njo praktično nimamo nobenega nadzora, razen v primeru, ko začnemo jemati zdravila.

Biti bolečina, in tako skušam nekako preživeti iz dneva v dan, pomeni identificirati se s čistim zavedanjem bolečine, da sama po sebi resnično ni nič bolečega. Slednje meni zelo slabo uspeva, saj sem zaradi skrajne invazije na telo, izgubila praktično vse. Četudi je naša dejavna odločite za okrepitev tega zavedanja bolečine, tudi najmočnejše in najbolj akutne bolečine, lahko paradoksalno ublaži naše trpljenje in tudi omogoči vpoglede v njen izvir v našem življenju. A kaj ko so moji izvori bolečino popolna zavrženost najbližjih, moža, ki bi mi moral stati po takšnem nasilju ob strani, in izoliranost od otrok, za ketere, spričo hudih telesnih bolečin, ne morem skrbeti. In te bolečine ne more pozdraviti noben analgetik in noben antipsihotik, da se povsem razumemo.

Ljubi moji otroci, ko bi vi vedeli, kakšno bolečino čutim, ker ne morem biti z vami! Vsakič, ko grem na sprehod in vidim otroka, mi otrpne vse telo in začnem se ozirati naokoli, kje bi lahko končala svoje življenje. Da, tako huda bolečina je to. Telesna. Ne vem, če je lahko primerljiva s kakšnim rakom v zadnjih stadijih bolezni, kajti telo zakosteni in udarjanje v glavi je tako hudo, da ne premorem več niti koraka. Da, vse to začutim, ko vidim otroke okoli sebe. Spomini me odnesejo na rojstvo vsakega od vas posebej, na brezbrižno kopanje v Bašaniji, novoletna obdarovanja, praznovanja v šoli, rolanje po stanovanju, treninge…. Uspavanke… da, to je neznosna bolečina. Da sem zaradi posilstva izgubila vse vas in vi srčno mamico? Pravzaprav si ne predstavljam, da se to sploh lahko kakšni ženski dogodi. Pa saj to je resnično bolečina za umreti. Telesna bolečina za umreti. Zato ne zamerite, ljubi moji otroci, če morda ne bom zmogla več. Da mi manjkate vi, je bolečina za umreti. Ker se vse speljuje na posilstvo, ki mi je odvzelo moč in dostojanstvo, zaradi česa je bilo prepirov vse več. Kriva za vse? Dvomim, da je za posilstvo v katerem koli primeru kriva, odgovorna ženska. Da bi družba slednje lahko spregledala, tudi možje, katerih žene so utrpele invazijo vseh invazij.

Tudi sedaj, ko sem v psihiatrični bolnišnici, Ljubljana – Polje, in vsakodnevno ob spoznanju, da se mi je pravzaprav zgodilo najhujše od vseh ljudi v stiski tukaj, pomislim najmanj desetkrat dnevno na samomor, me pokonci in k temu, da iz svoje izkušnje vendarle nekaj zapišem, pustim za seboj,  DA SE BO POSILSTVO OBRAVNAVALO KOT VSEŽIVLJENJSKI PROBLEM SAM PO SEBI, IN NE KOT NEKA f60 DIAGNOZA, ki se jo da pozdraviti z zdravili ali s psihoterapijo (kajti vedno je pomembno, kako človeka v stiski podpre družina, mene pa je družina zavrgla)… skratka tudi sedaj se v skrajni stiski, ko mi zbranost upada in ne zmorem več niti osvežilnega teka, opiram na Miriade vrlin, ki izražajo različne vidike moralne moči, ki je tradicialno omogočala ljudem, da so prepoznali občutke bolečine kot izziv in v skladu s tem oblikovali svoje izkušnje. Vsaka od teh lastnosti, potrpežljivost, popuščanje, pogum, VDANOST V USODO, samonadzor, vztrajnost in skromnost, izraža drugačno vrsto odzivov in z njihovo pomočjo so ti ljudje sprejeli te občutke bolečine, jih spremenili v izkušnjo trpljenja in tako prenašali bolečino.

Tako jo jaz, neizmerno in okrutno, prenašam iz dneva v dan, v upanju, da bo moje pričevanje preprečili še kakšni ženski po posilstvu, da bi ostala sama, zavržena. Brez otroke je živi mrtvec, a poudarjam, z njimi bi lahko bila brez težav, če bi ji oče otrok ponudil vso potrebno oporo, zaščito. Potem praktično bolečine ne bi bilo več.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.