Podprite evtanazijo tudi vi

Pravica do evtanazije, več informacij dobite pri priči na telefonski številki pod imenom Dignitas (Švica)

Ob hudi psihični bolečini, ne le fizični bolezni, bi morala človeku v stiski biti omogočena evtanazija

Če lahko uspavajo zelo bolnega kužka, bi moral do dostojanstvene smrti imeti pravico tudi ranjen človek

Dostojanstveno življenje, dostojanstvena smrt, slednje je moj moto v trenutkih, ko trpim najbolj ob pomisli na šest otrok, ki jih puščam za seboj. Živela sem vrednote, dostojanstvo, na katere je močno vezano tudi moje diplomsko delo, preživelega filozofa Auswitcha, judovskega rodu, Emanuela Levinasa, Vprašanje Obličja oziroma Odnos med etiko in Religijo, in čutim v vseh ozirih, da sem si zaslužila tudi dostojanstveno smrt.

Močno se zavzemam za evtanazijo, ki pri nas, v Sloveniji, še ni legalizirana, pa bi morala biti. Samo ženska z hudo obliko raka, ali ženska z hudo obliko posttravmatskega stresnega sindroma, lahko spove o bolečini, skozi katero gre.

Sama denimo porabim vsako jutro ogromno energije, da vstanem z postelje in začutim vsak ud posebej, misli pa in občutki ps so, kakor sem jih vpisala v članku o svoji bolezni za otroke, v ločeni priponki. Izguba nadzora, strah, nepopisen, kam vodi huda psihična bolečina in pekoči občutki v laseh. Postrravmatski stresni sindrom je izjemno naporno duševno stanje in vsaka duša ga ni sposobna živeti. Vztrajati v dvojnem vidu, ki so mi ga povzročile psihične bolečine, flashbackih oziroma filmih vseh grozot, ki sem jih doživela in preživela, telesnih ranah, ki vodijo v popolno izgubo nadzora nad telesom, da o duševnih ranah, ki kričijo po tem, da jih preglasim s kakšno telesno poškodbo, ne govorimo.

Odvzemanje življenja pa, ljubi moji,  na silo neizmerno boli, boli, preskusila sem na lastni koži. Za menoj sta dva poskusa, resna, nista bila zgolj klic na pomoč ampak globoka želja, da v miru zaspim, samomora. Boli in ne privoščim nikomur. Enkrat so me podhlajeno našli ob jezeru, ko se nisem uspela utopiti, drugič, ko mi je iz trebušnih vbodov, odtekala kri, ah… raje ne. Držala sem križ v rokah in molila, da bi srček odpovedal… da bi me Bogec končno vzel v svoje naročje in mi prišepnil, da me ima rad, ker se sem se dostojanstveno trudila do zadnjega. Pa so me znova našli. Žal. Morda na srečo, kajti morda mi uspe narediti drobcen korak k priznavanju evtanazije tudi pri nas.

Če se še nekoliko pomudim pri svoji izkušnji, ki me je pripeljala v postravmatski stresni sindrom…Vljudno vas vabim, da v Sobotni prilogi dela, z dne 5 januarja, 2019, preberete na strani 20, kaj človek utrpi po posilstvu, na telesu in umu, kako ga to uniči in kako je on sam po tem zločinu še najmanja pomemben del zgodbe. Tudi moja bolečina ob tem, kako sem bila obravnavana po zločinu s strani najbližjih in institutcij, je nepopisna. Kakor, da se ni zgodilo nič, a uničilo se j vse moje življenje. V nekaj minutah razčlovečenih dejanj in poniževanj.

Citat žrtrve posilstva:

»Ta človek je v tridesetih minutah mojemu telesu storil več hudega kot moji starši v petnajsih letih. Dvajset, trideset minut posiljevanja je spremenilo več stvari v načinu, kako bivam in sem v tem svetu, kot skoraj vse poprej. Spremenilo je način, kako razmišljam, kako hodim po ulici, na ulici me je tudi, sredi belega dneva, pogosto strah.Spremenilo se je tudi to, o čemer me sprašujete, moj odnos do drugih teles in spremenila se je tudi moja seksualnost… toliko bolj grozljivo je bilo, da se preprosto nisem mogle zaščititi pred tem, da je NEKDO Z ENIM SAMIM DEJANJEM UNIČILL VSE, KAR SEM BIL…« (Eduard Louis, francoski pisatelj, ki je bil posiljen)

 

Kakor koli, noži bolijo, vode so mrzle, razkužila pečejo, razžirajo, Dignitas v Švici pa omogoči dostojanstveno, nebolečo, tiho smrt. Preseliti bi jo bilo potrebno k nam, a, kajpak, za kaj takšnega sama nimam moči. Zbrati bi morala podpise, a srčno upam, da lahko moje poslanstvo po mojem slovesu nadaljujete vi. Pišite, bodite aktivni, vsak glas šteje.

Ni nas malo trpečih ljudi, ki gremo skozi izgubo za izgubo in nam ni do goltanja tablet in potikanj po psihiatričnih bolnišnicah, kjer nismo nič drugega, kot na novo stigmatizirani. Poglejte si fim Let nad kukavičjim gnezdom… v naših klinikah ni drugače. Če se dva zaljubita in se želita objeti, ju osebje že preganja. Zdravila, pritiski, to je vse, kar je moč  slišati po hodnikih PK Polja. Vizite? Ja, veste, samomorilnost je duševna bolezen… Mar res? Kako daleč od resnice ste spihiatri?

In še, češ, kako ne zmoremo ljudje v čustveni stiski sami. Obtožbe. Pogovorov manjka, vse temelji na zdravilih in obtoževanjih, če imaš misli, pomisli na samomor. Kakor da je človek sam odgovoren zanje, ker lahko in mora prenesti vse, kar mu življenje naprti.

Takoj na zaprti oddelek, če imaš pomisli na samomor, tam se ti od Haldola trese telo in ne moreš biti pri miru in begaš, a moraš, zahtevajo, biti pri miru. Grozljivi občutki. In še, Kako je grozljivo, da se vsepovsodi kažem s svojo kapico, ki kar kriči po tem, kar se mi je zgodilo.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da resnično za otroke, zamance, trpeče duše in zase, največ naredim zdoma… po dveh rivotrilih, dobri literaturi, kavi in zbranosti. Včasih zmorem tudi zelo zdravilen, osvežujoč tek. Molim k Bogu za prisebnost vse do zadnjega trenutka, in molim za svoje nič krive otroke, ki so izgubili mamo.

Torej, absolutno DA za evtanazijo. Odločila sem se da bom umrla v svojem 46 letu, lepa leta, veliko sem doživela in polno sem živela, če mi bo za DIgnitas uspelo korektno prevesti v angleški jezik vse dokumente psihiatrije in psihoterapije, kjer sem izčpala vse možnosti ozdravljenja, z zdravili, pogovori, ob hudi telesni in duševni discipiniranosti, ko sem praktično vsak dan tekla, odigrala vsaj skladbo Mozarta in preletela kakšno dobro literaturo. Pospravila stanovanje, zalila cvetje, kaj narisala, skušala celo kaj skuhati in ohranjati rutino, vsesetransko.

A stigma po tem, kar se mi je zgodilo, ravnanje z menoj tožilstva, policijske enote Bežigrad, v mnogih pogledih, žal, tudi bivšega moža, ki enostavno zaradi svojih izkušnje v otroštvu ne zna drugače ravnati, je prehuda.

Na Dignitasu, iz Švice, pa kako z lahkoto je priti do njih, le telefonsko številko zavrtiš in že se ti javi izjemno rahločutna oseba, ki pa se poimensko ne sme predstaviti, so pravi, srčni profesionalci. Takoj so mi na mail poslali brošuro in vse, kar potrebujem, da postanem njihova članica. Pogovor prek telefon z njimi je bil nadvse spoštljiv, poslušali so mojo nekajminutno zgodbo, ki se jih je globoko dotaknila. Veselijo se me, če bom le izpolnila vse pogoje. Ti so strogi in prav je tako, ne more se smrt zaletavti, kar vsakdo. Če so dušo sposobni zaobjeti žarki upanja, mora vztrajati, ker življenje je sveto in lahko ponudi obilo veselih trenutkov in notranjih moči. A meja je. Od nekod, ko je prehudo, človek ne zmore več. Ima meje. Čutim, da jih bom, izpolnila pogoje, ker so moje beležke iz Polja in iz dveh poskusov samomora po utopitvi in zabadanju z nožem, kratko malo prehude, da bi povprečna duša in telo slednje lahko prenesla. Nisem stroj.

Da ne bi preveč sprevračala nase, vljudno prosim še odlomek, prav tako Marjane, iz knjige Žige Valetiča, samomor, prve slovenske poljudnoznanstvene knjige o samomoru, ki jo toplo priporočam vsem, ki se dostojanstveno borijo s svojim neizmernih trpljenjem oziroma ga dostojanstveno, tiho prenašajo. Sama sem v hudih duševnih bolečinah, Marjana je bila v telesnih. Kožni rak ji je razjedel obraz, preko štirideset operacij ga ni moglo zadržati. Bolečin ni mogle olajšati več noben morfij. »Nisem še srečala pacienta, ki bi štel minute in sekunde, da mu pripravim smrtno zdravilo, »je poročala Gabriela FIKLER, spremljevalka v prostovoljno smrt v Švicarskem mestu Olten. Dignitas je v drugem mestu, Frolich. O, Bog, ko bi mi uspelo društvo po nekako franšižz, prenesti v Sloveniji. Koliko trpljenja bi bilo olajšanega, koliko duš bi v miru zaspalo, s svojci, zadovoljnimi, da je trpljenja konec. »Med tem, ko je njen mož Bertrand sedel na robu postelje in jokal, je njegova žena počasi zaužila smrtni natrium – pentorbarbital. Kmalu za tem je umrla brez bolečina.

Tako kot Marjana, ali kakor se bo moja malenkost, Marijana, se v Švici vsako leto poslovi od življenja do sto petdeset trpečih ljudi, v prostovoljno smrt jih pospremijo za to izobražene osebe, povezane v organizacijo za pomoč umirajočih,Exit.

Da pa bi preprečil morebitne zlorabe, vsebuje vladni osnutek, za katerega se sama izjemno močno zavezmam, da bi bil vpeljal tudi k nam, stroga merila: bolnik mora trpeti izjemne in neznosne bolečine, strogo in resno mora sodelovati z zdravniki v društvu Dignitas, ki dosledno pregledujejo uradno prevedeno zdravniško dokumenatacijo, mnenje o njegovem brezihodnem položaju mora potrditi več zdravnikov, dejanje evtanazije pa je nato izvedeno pod zdravniškim nadzorom, vendar tako, da je oseba še kako prisebna, saj mora sama pritisniti na gumb, ki sproži prostovoljni samomor v obliki plina ali strupa. Evtanaziija zaradi psihičnih bolečin terja še posebno skrbno sodelovanje trpeče osebe in sama molim, da mi bo uspelo biti aktivna do konca, s tem, da moram ob tem poskrbeti še vse potrebno za otroke, za svojce, za vse, da za menoj ne bodo ostali kakršni koli dolgovi, nedokončana dela, neplačani računi, ki so zgolj moja odgovornost.

Čaka me obilo težkih dni, a nič težjih, kakor vse od leta 2013. Vdanost v usodo, ponižnost, jasnost misli, huda discipliniranost, da, grške meridiane trpljenja so to, stari Grki so dobro vedeli, da se človek kali predvsem v trpljenju, še najmanj v sreči, tiho prenašanje usode..to mi daje moči, po vzoru starih Grkov, da grem počasi, iz dneva v dan naprej.

Želim še, da izveste sledeče, dragi Slovenski bralci in obiskovalci mojih internetnih strani:

Razprave o dovoljenosti ali nedovoljenosti evtanazije potekajo po mnogih deželah, pri nas še ne. A bi morale. Naj se na spodnjem blogu vpišejo vsi, ki bi želeli pri tem sodelovati, izbirati podpise za parlament, da se evtanazija vendarle zakoni. Tako zdravstvo kot Cerkev evtanazijo soglasno zavračata, a če bi slišala za trpljenje, ki trpečo osebo reducira na bilko, rastlino, bi se njuno mnenje spremenilo. Sama Imam še toliko moči, da se za razliko od neznosno trpečih, ki nimajo več moči, da bi o problemu javno razpravljali in se borili za pravico do dostojanstvene smrti, dokaj glasno oglašam. Zato mi prosim pišite. Kar tukaj. Morda spremenimo odnos do evtanazije in jo celo legaliziramo.

Ste in zakaj ste za dostojanstveno smrt, dragi moji?

SKLEP, spodbuden, O EVTANAZIJI

Kung: Nihče od nas seveda ne ve, kakšna bo naša smrt in koliko poguma bomo zmogli v smrti uri; vsaka smrt je različna, lahko pa izrazimo svoje upanje, da – neša smrt ne bo nenadna – bomo zapustili ta svet od opori iskrenih prijateljev in s pomočjo razumevajočega zdravnika, v prisebnosti in zaupanju, v hvaležnosti in v mirnem pričakovanju…

Pišite spodaj…

­­­Ste za evtanazijo?

Vaši razlogi za? Razlogov proti na tem mestu, ne pišite, prosim vas lepo…. Zavezmam se za uveljavitev evtanazije v Sloveniji… ne za njeno prepoved, kakor doslej in kakor je vsem že znano….

Vaša osebna izpoved trpljenja… morebitne izkušnje…opišite svoje lastno trpljenje, zaradi katerega si želite dostojanstvene smrti…

Kako bi bili pripravljeni podpreti predlog za evtanazijo, da bi bil dovoljena tudi pri nas?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.