Moji (lažni) strahovi, ki jih doživljam za še kako resnične, čeprav butajo iz močne podzavesti

Vzroki paničnih napadov:

  1. Sama sem kriva za posilstvo. Kajti posilil me ni neznanec iz ulice temveč moški, na katerega sem se čustveno že navezala… po fizičnem nasilju. On mi bo dal varnost, saj se je zaradi njega zgodilo nasilje v družini. Bo nežen in me varoval. Kako sem lahko tako napačno presodila? Videla sem, da ima steklene oči, pa sem šla vseeno neustrašno k njemu domov.
  2. Kriva sem tudi, da mi je mož zlomil nos, saj sem se dopisovala s hčerkinim trenerjem, to pa je huda nezvestoba, čeprav sem pravočasno vse stike prekinila in napisala celo članek o nezvestobi. Kje si, cenjeni gospod trener, da bi potrdil mojo zvestobo? No, kriv sem.. če si poročena s črnogorcem, moškega niti pogledati ne smeš, kaj šele da si dopisuješ z njim.
  3. Kriva sem, ker sem Gašperju dovolila, da prisede sredi dne na kavo, kar je mož iz lokala imel vse pod nadzorom, a je bilo preveč zanj. Če je mož Črnogorec, moraš da se znaš ponašati i da ne dozvoliš, da neko sedne pored. Ti si kriva, ne moški, ki je prisedel in upravičeno ti je zlomil nos. Bog ne daj, da bi ga njemu.
  4. Kriva sem, ker sem se pri priči, po posilstvu zlomila, ker sem potem moža vzela nazaj in ga branila na sodišču, ter mu verjela, da se bo spremenil.
  5. Sem najgrša in najbolj nagnusna ženska na svetu. Nimam ne obraza, ne las… nimam več nadzora nad telesom, toliko poškodb je na njem.
  6. Poškodbe v laseh ne morem nadzirati. Je neskončno večja od mene… ne vem, kje lasje manjkajo, koliko jih manjka.. Sploh pa … izpuljeni lasje med posilstvom so najhujša poškodba, kar jih ženska lahko utrpi… grozno… en sam strah…
  7. Nisem več spolno privlačna in za moške sem povsem nezanimiva. Če dobim kompliment, da sem lepa, to začutim kot usmiljenje oziroma tolažbo. Boga, boga…
  8. Kriva sem za stigmo posilstva in ker me ljudje ne podpirajo, ne sočustvujejo z menoj. Očitno tega že nisem vredna. Če bi bila dovolj dobra oziroma bi dotlej služila dovolj zavzeto, bi me ljudje podpirali.
  9. Zaradi posilstva me je zapustil mož in jaz sem kriva, ker sem zaradi tega razdrla vso družino. Kriva sem, ker sem s posilstvom sesipala možev ego. Bogi on, ker so mu ženo tako razvrednotili, onečastili, potem, ko mi je on zlomil nos… Bogi, bogi. Kriva sem vseh njegovih obtožb, da sem krmača, dronfulja… umazana pizda jedna. žrtve posilstva pač vsako dodatno kritiko vzamemo kot močno ponižanje. Nimamo jeze, da bi se branile…psihopati to lepo izkoristijo in mučijo do smrti, če je treba.
  10. Kriva sem, ker zaradi posilstva ne morem več negovati otroke, saj mi je izkušnja tako hudega nasilja odvzela toplino in vero, da je svet dober, prijazen, topel, varen. Tako pa ne vem, koliko las mi je bilo izpuljenih in kje so bili izpuljeni, kar mi povzroča strahoten strah, izgubo nadzora.
  11. Kriva sem, ker ne morem nadzirati poškodbe v laseh. Rada bi, da mi kakšen aparat oziroma naprava nadzira vse mešičke in lase ter mi jih sproti prikazuje na ekranu. Tako bi bila neskončno nad poškodbo. Nazaj bi dobila moč oziroma nadzor nad telesom.
  12. Kriva sem, ker se več ne zmorem sprostiti v svojem telesu. Nekoč sem komaj čakala, da bo noč, da se uležem in sprostim ter začutim svoje čudovito telo, zdaj me je teme strah… prav tako se ne morem več veseliti teka, ker me zanaša v desno, kjer so bili lasje spuljeni… moje telo skratka postaja vse bolj zakostenelo in invalidno. Sramujem se ga oziroma je poglavitni vir panike. Nepopisen strah, bolečina v ledvicah, vzdolž hrbtenice…
  13. Kriva sem, ker se več ne smejim in ne navdušujem ljudi okoli sebe s svojo sproščenostjo in odprtostjo kot nekoč. Bila sem v čistem flowu razdajanja. Brez misli, potreb, želja… sedaj sem vsa zakrčena in čakam naslednji panični napad.
  14. Kriva sem, ker ne morem več nasmejati svoje mame in brata, saj sta oba bolna in potrebujeta nasmejano okolje, podporo.
  15. Kriva sem za smrt babice, ki je umrla kmalu po tem, ko je začutila, da mi je bilo odvzeto vse dostojanstovo.
  16. Kriva sem, ker čutim, da mi telo toliko pomeni. Marsikatera ženska bi zamahnila z roko, pa kaj, le zlomljen nos in šopi las, jaz pa jočem za svojim telesom, ker mi je bilo resnično sveto…
  17. Kriva sem, ker nimam več moči, da bi se jezila in zahtevala svoj prostor na tej zemlji. Vsak napad čutim kot upravičen, lasje na izpuljenih mestih me pečejo in takrat še posebej bolijo. Izgubljam nadzor ob vsakem stresu, žalitvi. Ko sem zadnjič denimo ugotovila, da mi je sin iz hiše odpeljal skuter in motor za čoln, sem, namesto da bi se nasmejala kot nekoč… in izrazila jezo, šla v popolno paniko… In se vso noč vozila domo.
  18. Kriva sem, ker nisem več prenesla razbitega stanovanja in odpeljanega jet skija… ter zahtevala, da sina izselijo. Nisem skrbnica in nasilen je. Kriva sem za to, ker se branim. Nekoč se nisem… sama dajala sem in dajala brez meja… nasmejana in sproščena.
  19. Kriva sem, ker tudi tele internetne strani pišem popolnoma raztresena in neurejenih misli. Enostavno jih ne morem spraviti v red ali poiskati kakšno zanimivo, nenavadno besedo, tako kot nekoč.
  20. Kriva sem, da sem sploh še živa. Pravzaprav se tudi psihiatri in psihoterapevti le debelo spogledujejo, kaj še delam med živimi, po tako hudem nasilju, ki sem ga utrpela. Tak občutek in strah imam. Pravzaprav se slednje sprašuje vsak mimoidoči, ki prav vsak vidi vso mojo zgodbo.. Pa saj to je grozota vseh grozot. Daj no, naredi že samomor, s toliko travm, psihično, fizično in spolno nasilje in s toliko poškodbami pa ja ne moreš živeti.

Protiutež vsem strahovom: MARIJANA, SPREMENI VSE STRAHOVE PO VRSTI V POGUM IN NAREDI NEKAJ ZA POMOČ ŽRTVAM POSILSTVA. POVABI JIH, DA TI PIŠEJO, DA IZMENJUJETE IZKUŠNJE, DA SE DRUŽITE, ORGANIZIRATE SHODE, SKUPAJ KUPUJETE LASULJE IN SE ŠE KAKO DRUGAČE VSESTRANSKO PODPIRATE.

In če so strahovi tako veliki, da se odločiš posloviti, piši v tej smeri.. le razpiraj vztrajno in pogumno svoje srce…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.