Lepe misli o smrti – kakor lepo pišemo o rojstvu, bi morali tudi o smrti!

Smrt in trpljenje pred njo ne bi smela biti tabu, ampak del življenja in od tod tudi radostnega pisanja

Če bi smrt lahkotnejše sprejemali, bi se gotovo tudi vsi strinjali z uzakonitvijo evtanazije!

“Noben človek ne umre pred svojim časom. Čas smrti izbere sam posameznik.” (to je seveda moja srčna želja in želja vseh zagovornikov evtanazije)

Noben posameznik ne umre zaradi raka ali aidsa ali zaradi kakršnega koli drugega stanja, dokler sam ne določi čas smrti. (Oboje iz knjige Pot k Zdravju, Sethova knjiga)

“Umiranje je sestavni del življenja in enako predvidljivo kakor rojstvo. Ampak če je rojstvo razlog za praznovanje, je smrt postala vprašanje, ki se ga v sodobni družbi vsi bojimo in se ga ogibamo z vsemi sredstvi, ki so na razpolago” (Elisabeth Kubler-Ross, švicarsko-ameriška psihiatrinja).

NI DRUŽBA TISTA, KI MEČE LUČ NA SAMOMOR, TEMVEČ JE SAMOMOR TISTI, KI MEČE LUČ NA DRUŽBO (Christian Baudelot in Roger Establet, iz knjige; Samomor, skrita plat sodobnosti): poudarjam, v ločeni priponki bom objavila, kaj želim, da se z mojim slovesom v družbi spremeni oziroma zbrala bom toliko poguma, da bom poudarila, kdo iz družbe je odgovoren za moj samomor. O tem tudi dr, Alojzij Ihan v Delu, z dne 8.3., stran 7,  namreč, “Družba, vključno s centri za socialno delo in družinsko življenje, največkrat posameznika potisne na rob obupa… pričakuje pa se, da bomo o evetanaziji odločali ljudje s področja medicine, kar je povsem zgrešeno.”

Nadvse pomenljiv Citat Alojzija Ihana: “Pravica do samomora (ali lepše, prostovoljno končanje življenja), je namreč predvsem to; družbeni precedens, ki je sicer v legitimnem interesu nekaterih posameznikov (princip osebne svobode in enakih možnosti- nekateri si pač ne zmorejo pognati krogle v glavo ali pri rokah nimajo tablet), vendar je hkrati na zelo tanki ločnici z neformalnim potiskanjem ljudi v samomor s strani sorodnikov in okolice. Stopnja samomorilnosti med SLovenci je najboljši dokaz, kako subtilno znamo neželene posameznike odtujevati, izključevati in nato potiskati do konca… mislite, da bo z legalizacijo samomora tega manj?

“Vsaka žrtev samomora nadene temu aktu oseben pečat, s katerimi izrazi svoj značaj, posebne okoliščine, v katerih se je to zgodilo, in ki jih navsezadnje ni mogoče pojasniti z družbenimi ali splošnimi razlogi za ta fenonem (E. Durkheim, francoski sociolog in antropolog)…. poudarjam, v primeru dovoljenega, legaliziranega asistiranega samomora v primeru hudega duševnega trpljenja, bi gotovo zmanjšali število mučnih, izjemno bolečih samomorov in njihovih poskusov. Veliko ljudi bi se odločilo za dobro, dostojanstveno smrt, ki je, po vzoru švicarske stroge komisije, gotovo nihče ne bi mogle zlorabiti v smislu: “Malo sem v depri… grem na evtanazijo!”

“Cesta, ki jo je zgradilo upanje, bo popotniku prijetnejša od ceste, ki jo je zgradil obup, čeprav obe cesti peljeta na isti kraj.” (koliko upanja potrebujem, da se, duševno vsa izmaličena, prebijem skozi vso zdravstveno dokumnetacijo in do evtanazije, vem samo jaz) Marion Zimmer Bradley, ameriška pisateljica fantazijskih knjig

“Upanje je potrpežljivost, ki ima prižgano svetilko.” (Tertulian, krščanski teolog)

“Sprejeti moraš, kar se zgodi, edino pomembno je, da to sprejmeš pogumno in z vsem svojim bistvom” (E. Roosvelt)

“Obstaja samo en pravi filozofski problem in to je (asistiran) samomor. Presojati, ali je življenje vredno živeti ali ne, ponuja odgovor na temeljno filozofsko vprašanje. Vse drugo – ali svet ima ali nima treh dimenzij, ali razum ima ali nima dvanajst kategorij – pride kasneje. Vse to so igre. Najprej moraš sam pri sebi odgovoriti na prvo vprašanje (Albert Camus, francoski pisatelj)… pri švicarskem Dignitasu me je najbolj srčno presunilo, kako se jih je dotaknil moj življenjepis, iz katerega veje, kako zelo dostojanstveno sem živela pred izbruhom nasilja in kako nedostojanstveno je sedaj, in zato nevredno, moje življenje… pravzaprav se tudi pri Dignitasu vse odvija okoli dostojanstva in časti…in zelo dobro razumejo temeljna filozofska vprašanja. Hvala vam.

“Smrt je tista temna podlaga, ki jo ogledalno steklo potrebuje, če želimo v njem kaj videti”(Saul Bellow, ameriški nobelovec za literaturo, rusko židovskega porekla).

Če bi se zdajle zgrudil mrtev, bi bil najsrečnejši človek pod soncem (Samuel Goldywan, Hollywoodski producent)

Resnih stvari ne moremo razumeti brez stvari, ki se jim lahko nasmejimo: tako kot ne moremo razumeti enega nasprotja brez drugega (Platon, grški filozof).

Edini pogum, ki je pomemben, je tisti, ki te spravi od enega trenutka do drugega (M. Mclaughlin)

Trpljenja smo ozdravljeni le, če ga doživimo v celoti (M. Proust).

Če se enkrat soočiš s položajem, ko gre za življenje ali smrt, ti malenkosti niso več pomembne. Tvoj zorni kot zraste, živeti začneš na globlji ravni. Ni več časa za nepomembnosti (M. Rockefeller)

Bog, nakloni mi modrost, da bom sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti (R. NieBhur).

Igrati  moraš s kartami, ki so ti bile dodeljene. Morda bo med njimi bolečina, a kljub temu igraj z njimi (J. Brady)

Nič ne pridobiš, če si želiš, da bi bil nekje drugje, ali če čakaš na boljše čase. Poglej, kje si, in iz tega naredi najboljše, kar meniš (Jacob. K. Javits)

Čeprav nič ne povrne razkošja v travi, veličastja rože, ne bomo ožalovali, temveč našli moč v tem, kar je ostalo (W. Wordsworth).

Na štiri oči ti bom povedal, da ne bo šlo na bolje, da bo vsak dan slabše, a ne razburjaj se. Zapomni si, da žogico udarimo, kjer leži (Bobby Jones, golfist)

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.