Lepa pravljica, kako družina podpre mamico v duševni stiski

Mojim otrokom: Takole bi lahko bilo, ko je mamica postala zelo ranjena

O mamini pošasti – duševni stiski (Vir: Mamina pošast, Erdmute v. Mosch)

Nedeljsko jutro. Ana je še v postelji in čaka mamo. Mama jo vsako jutro zbudi, ji zapoje, jo poljubi in jo vpraša, ali je dobro spala.

Ana noče več čakati. Vstane iz postelje in steče v kuhinjo. Zajtrk je na mizi. Ampak je je mama? »V postelji je še, » reče očka.

Ana steče po stopnicah v spalnico. Previdno odpre vrata. Mama obrne glavo proti njej in je videti čisto potrta. »Kaj je narobe, mama? Si žalostna?« vpraša Ana. Ampak mama nič ne reče in spet zapre oči.

Ana tiho odide iz sobe in zapre vrata. Je mama jezna nanjo?

Naslednje dni mama ne gre iz hiše. Slabo se počuti. Včasih vstane iz postelje, ampak potem leže na kavč in ne počne popolnoma nič. Očka mora skrbeti za Tomaža, soseda vozi Ano v  vrtec in prihaja po njo. Nihče od odraslih ne govori z Ano in ji ne pojasni, kaj je narobe z mamo.

Mogoče pa ne vedo?

Ana je sama v svoji sobi in riše. Ampak ne izbira tako pisanih barv kot običajno. Žalostna je, ker misli, da je nekaj naredila narobe.

Ana vpraša mamo: »Mama, si jezna name?«

Mama tiho reče: »Seveda ne, saj nisi nič naredila, srček moj.«

Si potem bolna, mama?« bi rada vedela Ana.

Mama samo tiho vzdihne.

»Zakaj pa potem ne greš k zdravniku?« vpraša Ana.

Čez en teden sedi mama že zgodaj zjutraj v kuhinji.. Ima čisto razmršene lase in videti je utrujena.

»Ana, pridi malo k meni. Rada bi ti nekaj razložila,« reče mama in se trudi nasmehniti. Ana hitro steče k njej in ji zleze v naročje. To je že zelo močno pogrešala.

Mama začne razlagati: »Veš, srček moj, nekaj je, kar povzroča, da sem tako utrujena in nič več vesela. In da se sploh ne igram več s tabo in Tomažem. Da ne morem več delati in da ne morem dobro skrbeti za vaju. Temu se reče depresija (ali posttravmatski stresni sindrom). Depresija je ukradla moje občutke in zaradi nje sem tako brez moči.«

Ana na široko odpre oči in prestrašeno vpraša: »Je depresija kot ena pošast?«

»Ja, nekako tako,« odgovori mama. Ana se čudi. Pošast, ki krade občutke v naši hiši? Ampak kako to, da je nisem še nikoli videla?

»Mama! Kje je pošast Depresija? In zakaj je ti ali očka enostavno ne prepodita?« vpraša Anja.

»Pošast se skriva in jo je težko najti. Ampak se bom zelo potrudila, da je kmalu ne bo več, » reče mama. (Jaz se ne morem potruditi, za vas, ljubi otroci, ker nimam nobene podpore in ker mi okolica počasi odvzema vse, vaš tati pa me glede tega nikoli ni razumel in me je zapustil, zaradi česa je pošast le še naraščala).

»Je nevarna? Bo enako naredila tudi meni, Tomažu in očku? Da nam ne bo ukradla občutke in ne bomo več veseli?« sprašuje Anja.

»Ne, mala moja. Ni ti treba skrbeti. Samo name se je spravila. Zdaj hodim bolj pogosto k zdravniku in mu povem, kako mi gre in kakšne skrbi imam. To je zdravnik za občutke. Pomaga mi, da bom pošast naredila čisto majhno,« pojasni mama. (Tudi vaša mami hodi k zdravniku, a ker nimam več vas, ljubi otroci, mi ne more pomagati nobeno zdravilo in tudi pogovor ne.)

Kako se Ana čudi. Taki zdravniki obstajajo. »Potem me imaš še vedno rada, mama? Nisi jezna name?« vpraša Ana previdno. (Ali me imate še vedno radi, ljubi moji otroci? Niste jezni name?

Mama jo močno objame, kakor bi jaz želela objeti vas, in reče: »Zelo rada te imam. Ti si moj srček! In Tomaža in očka imam tudi zelo rada. Pošast mi je ukradla občutke in jih moram spet najti. Ona je vsega kriva! Nič ne skrbi. In ne pozabi, samo jaz sama jo lahko najdem in prepodim.«

Zdaj je Ani mnogo lažje. Držimo pesti, da mami uspe najti pošast in narediti, da izgine.

Mama jemlje vsak dan tablete in hodi redno k zdravnik za občutke, da se z njim pogovarja. Še zmeraj je utrujena. Pravi, da zdravila ne pomagajo takoj. Nekaj tednov je treba počakati. Očka skrbi za Aninega bratca in kuha. Velika dela ima in pogosto prav grdo gleda.

»Ne bodi jezen na mamo,« pravi Ana. »Pošast depresija je kriva, da ničesar več ne more.«

Očka se smeje in pravi: »Prav imaš, Ana!« SAMO SKUPAJ MORAMO DRŽATI!«

Ana je še zmeraj žalostna, ker se velikokrat ne more igrati z mamo. Pogosto se zapre v svojo sobo, riše in upa, da bo pošast kmalu izginila. Tako je jezna, da nariše pošast in jo potem raztrga.

Po treh tednik je mama prvič spet na vrtu in malo puli plevel. Ana ji pomaga.

»Pošast sem izvabila iz skrivališča in jo z zdravili oslabila in zmanjšala, da je velika samo še kot mišji drekec,« pravi mama nasmejano in doda: »ampak ni še čisto izginila.«

»No, to ti bo gotovo kmalu uspelo,« meni Ana in se veseli, da je pošast že čisto majhna.

Ta večer nese mama Ano v posteljo in jo poljubi za lahko noč. Ana ve, s pošasto ali brez, da jo ima mama rada… ampak seveda bi ji bilo ljubše, če pošasti že zelo kmalu ne bi bilo več…

 

LJUBI MOJI OTROCI, MAMINA POŠAST VZTRAJA IN VZTRAJA, A, KLJUB TEMU VEDITE, ČEBELICA, ŠIKAMAKA, MORNARČEK, BALERINA, NEUSTRAŠNI IN LEPOTICA… DA VAS IMAM NEIZMERNO RADA IN DA VAS SLEHERNI VEČER OBJEMAM, VAM POJEM IN VAM PRIPOVEDUJEM PRAVLJICE. ZAVRTITE SI KAKŠNO MOJO PRAVLJICO OB SVOJEM IMENU, DA BOSTE VSAJ SLIŠALI MOJ GLASEK, A PRAV?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.