Ko izgubiš občutek pripadnosti in pridobiš občutek, da si v breme

Koliko ostane žrtvi posilstva volje do življenja?

In koliko naj se pri tem z aktivnim sočustvovanjem, ki je daleč od vsake arogance v smislu »Sama si kriva!« čuti odgovorna njena najožja družina, mož na prvem mestu, zatem pa tudi sosedje, prijatelji, ter insititucije, ki naj bi žrtev nasilja opolnomočile.

Logična študija primerov, ki naj bo glasen apel družbi… poudarjam vedno znova, vsaka četrta žrtev posilstva naredi samomor. Pomagajte ji ga z vso možno zavzetostjo preprečiti!

»Samomor lahko smatramo za poizkus, za vprašanje, ki ga človek zastavi Naravi oziroma Družbi, in jo poskuša prisiliti k odgovoru. Vprašanje se glasi, kakšno spremembo bi moja smrt prinesla v družbo…«

Arthur Schopenhauer, nemški filozof

»Včasih se vprašam, ali niso samomori pravzaprav žalostni varuhi smisli življenja.«

Vaclav Havel, češki dramatik, pisatelj in politik

Kot že tolikokrat, in ker je moj edin pogon za pisanje teh strani skrajna ponižnost ter odpuščanje in spokojno sprejemanje izgube za izgubo, moram poudariti, da ne gre za poveličevanje mojega lastnega trpljenja, ki ga komaj toliko obvladam, da pišem tele strani. Pač pa želim s pričevanjem ter odlomki iz vrhunskih knjig, domačih in tujih, spremeniti, da bi se takšno gorje, ki vodi v umiranje slehernega smisla življenja, preprečilo pri žrtvi posilstva, ki ji grozi samomor sam po sebi. Po travmi je vedno je potrebno reševati vrednote, ki so ostale, če naj bi se tudi človek ohranil pri življenju. Življenje brez vrednot pa pač nima smisla, ker človek nikoli ne more biti samemu sebi namen.

Žiga Valetič, Samomor, stran, 144:

Ameriški suicidolog, Thomas Joiner, ugotavlja, da gre pri vsakem samomoru – moja malenkost poudarja vedno znova, da se po posilstvu neprestano pojavljajo občutki umiranja, saj gre za zločin, ki žensko popolnoma razčloveči –

ZA KOMBINACIJO OBČUTKA NEPRIPADNOSTI, OBČUTKA, DA SI SVOJEMU OKOLJU ODVEČ IN V BREME TER PRIDOBLJENE OZIROMA RAZVITE ŽELJE PO SMRTI.

Njegova spoznanja skuša Žiga Valetič, ki skozi vso knjigo poudarja, da samomor še zdaleč ni duševna bolezen, temveč skoz in skoz premišjeno in razumno dejanje človeka v hudi stiski, preveriti z zdravorazumskim sklepanjem po principu, kaj se zgodi, če iz trikotnika odstranjujemo posamezne komponente:

Primer 1:

–          Občutek nepripadnosti

–          Občutek, da si svojemu okolju v breme

–          NERAZVITA ŽELJA PO SMRTI

Verjetno imaš res lahko občutek nepripadnosti in občutek, da si okolju odveč in v breme, toda če nimaš pridobljene ali razvite želje po smrti, tega koraka najverjetneje ne boš naredil, piše Valetič. (op. Žrtev posilstva ima razvito, spričo hude invazije na telo in dušo,  bolj ali manj prikrito željo po smrti, od kod sicer napadi panike oziroma groze ter občutki popolnega sesutja sebstva, Jasmin Lee Cori  svoji knjigi Trauma, ki jo bom skušala prevesti v ločeni priponki, celo piše, kako se žrtve posilstva pogosto počutijo kot vesoljska bitja, daleč stran od ljudi, ker so tragično izgubile vso človeško dostojanstvo… družba, z družino na prvem mestu, pa jo lahko po travmi, žal,  pahne še v občutek nepripadnosti… iz tega, ker potrebuje veliko podpore in sočutja, ter išče pomoč pri terapevtih ter psihiatrih, morda pa tudi pri policiji in na centrih za socialno delo… ker uveljavlja svojo pravico na sodišču in ima vsepovsod občutek ponovnega ponižanja in sramu, pa sledi, da razvije globoko prepričanje, da je svojemu okolje v breme. Travma na travmo, stigma na stigmo, izobčenost na izobčenost. Nikar, pomagajte ji po svojih najboljših močeh, vsaka prijazna, spoštljiva beseda šteje! Če naj izviram iz svojih izkušenj, vam lahko povsem neobsojojaoče zapišem, zgolj za to, da SE NOBENI NE BI PONOVILO,  da sem prav slednje najbolj pogrešala, preprosto, prijazno, spoštljivo besedo in odkrit pristop k mojemu groznemu, brezizhodnemu položaju: »Kaj si res bila posiljena, kot si mi napisala v mailu, sporočilu? Verjetno si mi ga poslala, ker prosiš za pomoč. Čakaj malo, kdo te podpira, kako greš čez dan? Kje dobivaš moč, kdo ti daje spodbudo sedaj, ko še otrok nimaš več in te je bivši mož označil za psihično moteno, nesposobno in ničvredno mamo. Ti jaz lahko pomagam? Prideš na kavo? Si pa res v hudi preiskušnji, nikar ne bodi sama v tem peklu… nič takšnega nisem doživela, pač pa le začudene in ostre poglede, kritike, zakaj nimam več otrok, tudi združenja Srčnost, ki naj bi, no, bilo srčno, kar je moje občutke minevanja le še okrepilo… ponižno vas prosim, ne dovolite, da bi se ponovilo pri kateri koli. Več o tem, kaj sem kot žrtev fizičnega in spolnega nasilja doživljala s strani družbe, v ločeni priponki. Prosim vas iz čistega dne, preprečite, kolikor le in kjer le zmorete….)

 

Primer 2:

–          Občutek nepripadnosti

–          BREZ OBČUTKA, DA SI OKOLJU V BREME

–          Razvita želja po smrti

Če nimaš občutka, da si okolju v breme, imaš torej lahko občutek, da si okolju koristen in to verjetno marsikoga odvrne od samomorilnosti (moja malenkost pristavlja, da jo trenutno ohranja pri življenju prav slednje;  globoka, srčna želja preprečiti občutke stigmatiziranosti pri žrtvah posilstva, zganiti družbo v urgentno in hitro pomoč žrtvam, organizirati posebej sočutno in občutljivo obravnavo žrtev posilstva, ki nimajo moči, da bi se zastopale in branile, kakor koli uveljavljale same, ter, nenazadnje, da bi zaradi zločina nad njo nikoli, v nobenem primeru razpadla družina, otroci pa izgubili  mamo. Sin, star 9 let, me je, ko je bil pri meni celo po kakšen teden, saj je že zelo samostojen fant, ki ga imam posebej in neizmerno rada, večkrat videl povsem negibno od bolečine, telesne, v postelji, priklenjeno nanjo skozi ves dan, pa se je zvečer in večkrat čez dan privil k meni in rekel: »Ti si moja mami, zelo te imam rad… nič zato, ker ne moreš vstati. Ti si moja mami… čakaj malo, ti dam en smešen posnetek za pogledat… ti si moja mami… ne veš, kako te imam rad…« ) Tudi ostali otroci so me večkrat držali za roko, če sem jih prosila in me nikoli niso obsojali, če nisem zmogla na igrišče, njihove oči so vedno ljubeče božale moje, velikokrat so mi kaj narisali, mi prinesli kozarec vode in bili vsi po vrsti prijazni z gospodom župnikom, ko me je obiskal na domu…. Poudarjam, pričam, da se pri nobeni ne bi ponovilo… otrokom ni mar, če mati ne more vstati in ne zmore več izraziti vseh čustev,  pomembno je, da se družina podpira in ostane skupaj… tudi po takšni travmi…ali ravno po takšni izkušnji. V nasprotnem primeru oči sporoča otrokom,  sledeče si drznem zapisati, da je »mama z napako« mati, ki je za na odmet, kar pušča na njihovih dušah neizbrisen, žalosten pečat… o duševnih tegobah so na voljo tudi otroške knjižice, ki jih predstavljam ločeno….načinov, kako se povezati, kako razložiti otrokom, je kot morje… VABLJENI VEDNO ZNOVA, DA MI TUDI VI PIŠETE O NJIH)

Primer 3:

–          BREZ OBČUTKA NEPRIPADNOSTI

–          Občutek, da si svojemu okolju v breme

–          Razvita želja po smrti

Če imaš občutek, da pripadaš neki sredini, verjetno želiš ohraniti stik z življenjem, četudi imaš pridobljeno željo po smrti in celo občutek, da tvoj obstoj obremenjuje okolico. (moja malenkost prosi, srečujte se skupaj družine, pomagajte ena drugi, iz česa boste razvili občutek pripadnosti enako trpečim, vse, kar je povezano, pa nasprotuje kakršni koli destruktivnosti.

Primer 4:

–          BRREZ OBČUTKA NEPRIPADNOSTI

–          BREZ OBČUTKA, DA SI OKOLJU V BREME

–          Razvita želja po smrti

Samo razvita želja po smrti je verjetno premalo za samomorilno miselnost. Posilstvo lahko, kakor tudi piše v knjigi Sram, ženska z lahkoto predela in ga vzame zgolj kot nesrečo, če se po njej povezanost družine še okrepi in je ženska daleč od občutkov, da je s svojo izkušnjo okolju v breme.

Primer 5:

–          Občutek nepripadnosti

–          BREZ OBČUTKA, DA SI OKOLJU V BREME

–          NERAZVITA ŽELJA PO SMRTI

Samo občutek nepripadnosti je verjetno premalo za samomorilno miselnost. Denimo, da lahko žrtev posilstva preživi, četudi jo zavrže družina, koliko volje pa ji ostane, če je vedno znova ponižana in označena za psihično moteno tudi s strani policistov, tožilcev, sodnikov, socialnih delavk, sosedov in prijateljev?

Primer 6:

–          BREZ OBČUTKA NEPRIPADNOSTI

–          Občutek, da si svojemu okolju v breme

–          NERAZVITA ŽELJA PO SMRTI

Samo občutek, da si svojemu okolju odvečen, je verjetno premalo za samomorilno miselnost.

 

Primer 7:

–          BREZ OBČUTKA NEPRIPADNOSTI

–          BREZ OBČUTKA, DA SI SVOJEMU OKOLJU V BREME

–          NERAZVITA ŽELJA PO SMRTI

Ali lahko tak človek sploh pomisli na samomor, se sprašuje Žiga Valetič? Je sploh potrebno dodati, da bi tudi žrtev posilstva panične napade oziroma občutke umiranja v telesu lahko pozdravila zelo hitro, če bi ji skozi okrevanja pomagala družina in spodbudno okolje. Ter seveda državne institucije, katerih poslanstva mi, žal, nikoli ni uspelo razvozlati. Več o priponkah. Vse samo – da se ne bi ponovilo. Nikoli več. Nobeni!

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.