Emmanuel Levinas – moj učitelj

Etika oziroma ljubezen – vera, ki mi je vlivala neskončno energijo za življenje

»Ob srečanju s človekom – in to je vsa moja filozofija – nastopi nekaj, kar je važnejše od mojega življenja, to je življenje drugega. To je nerazumno. Človek je nerazumna žival (Levinas, Paradoks morale, intervju)

Spodaj nekaj odlomkov mojega diplomskega dela, filozofa Emmanuela Levinasa, na katerega sem silno ponosna in v duhu katerega sem živela svoje vrednote, vzgajala otroke in gradila odnose.

Zgornji misli, ki je hkrati rdeča nit diplomskega dela, bi lahko dodala le to, da je srečanje z drugim človekom tudi tiho rojstvo religije. Tiste, ki ne dokazuje božjega bivanja, ampak pokaže na njegov smisel presežnega v življenju. Na tisto pomenskost, zaradi katere mi ob srečanju z Obličjem zavrženca, smeh zastane v grlu. Z vsem svojim razumom se ji ne morem upreti. Še več, tako me prevzame, da pozabim nase.

Vsakič, ko se nama je rodil otrok, sem toliko bolj pozabila nase in vsakič, ob vsakem srečanju z slehernim človekom, ampak res prav z vsakim, ne glede na poklic, izobrazbo, videz ali značaj, sem vedno popolnoma pozabila nase. Kot da me ni. Kako vam lahko pomagam, polepšam dan, sem se hitro začela izpraševati …. Se vam nasmejim? Kakšno lepo besedo naj vam podarim? Mnogi so menili in mi celo dejali, me kritizirali, da manipuliram z ljudmi, tako prijazna sem vedno bila, a jaz sem pač zgolj… .zgolj bila. Drugačna nisem znala biti kot uči etika oziroma LJUBEZEN v pravem pomenu besede. Drži pa, da je v svetu samozadostnosti, egocentrizma, takšna naravnanost pogosto videti bolezenska, nevrotična… no, manipulatorska.

Morda me je k moj drugačnosti že zarana  vzgojila tudi moja zlata babica, ki se je vseskozi razdajala, malo je pripomogla krščanska vera, malo pa tudi razumno srce, ki pravi, da drugače kot biti za drugega, pač ne more biti. Takšno srce ima, kot bomo videli v nadaljevanju, VSAKDO, le da mu eni prisluhnemo, drugi pa ga zatajimo.

Če nadaljujem z diplomo; tako kot na obličju se tudi v krhkosti Levinasove misli – paradoksalno – skriva vsa njena velikanska moč. Seveda, tudi sama sem iz iskrene predanosti drugim, črpala neizmerno moč, samozavest, nikakor uboštvo, kako se samo razdajam in v zameno ne dobim nič.

Izzvala me je, da se ji posvetim brez predhodnega temeljitega poznavanja filozofije in s skromnim poznavanjem Biblije, iz katere črpa Levinas (študirati sem začela vendar FDV, Svetega pisma pa nisem kaj dosti brala). Pa saj, če študiramo Levinasa, filozofijo niti ne rabimo poznati, ker se dvigne neskončno nad njo, nad vse njene pojme.

Pač pa sem, če predno sem začela Levinasa brati, vedela, kakšna sreča, in ne trpljenje, doleti človeka, če prepozna odgovornost do bližnjega pred zaskrbljenostjo zase. Oprla sem se zgolj na to svoje, če si lahko drznem reči, »predifolozofjsko izkustvo« in ni bilo težko.

To predfilozofsko izkustvo pa je moralna vest, ki je tako zavezujoča, da sem, vse, dokler ji ne odgovorim, v »slabi koži«. Pa tudi potem, ko jih sledim in se Obličju drugeega v vsej njegovi goloti približam, nikoli nisem sposobna prevzeti nase vsega njegovega nagovora. Se pravi, ne glede na to, koliko sem storila za družino, otroke, moža, vedno sem storila premalo, kar me je tako neskončno osrečevalo, ker sem po tej logiki vedno lahko storila še več in je bilo moje življenje vseskozi polno.

Kar z drugimi besedami pomeni, da je moja odgovornost brez dna, neskončna. In končno, najlepša novica Levinsove filozofije. V trepetu na bližnjega postane neskončna tudi moja svoboda, rešena sem zavor in spon, ki jih imam v svojem telesu. Neskončna postane tudi moja svoboda, po kateri od nekdaj hrepenim. Ta svoboda pa ni nič drugega kot etika oziroma religija, ki je možna le v odnosu do Drugega. Kajti  le na Obličju drugega se skriva sled Boga. Ne v cerkvi, ne na križu…. Na Običju drugega, nemočnem obličju.  Ki nam ukazuje: »Ne ubijaj!« ampak »Pomagaj« Kolikor moreš, kakor znaš. Hitro, takoj, sedaj!

Pa spoznajmo Levinasovo filozofijo še malce podrobneje.

O samotnosti biti:

Levinas bit enači z brezosebnim, z »anonimnim in ponorelim šumenjem biti« ki mu pravi zgolj obstaja ali ily a. To je eksistenca, ki je na nek način brez sveta in brez človeka, je brezosebna, a je vednar mesto, kjer se vzpostavlja čista odprtost.

Levinas se boji golega zgolj obstajanja in išče izhod iz njega oziroma iz nespečnosti, ki je človeka zgrabila. Zato je človek dobil zavest, od koder sledi samota. Samota pa ni tragična, ker oropanost drugega, temveč zato, ker je zaprta v ujetništvo svoje istovetnosti.

Levinas se sprašuje, kako naj se človek osvobodi svojega »lepljivega dvojnika, ki je težak kot svinec, a mora nositi s seboj.«? Ali drugače, kako naj se človek reši samega sebe, svojim bremen in zavor, zaradi katerih postaja kot grad, brez oken in vrat? Ali naj in kako lahko sploh plešem okoli sebe vse dni, okoli svoje identitete, ki je zgolj tragičnost biti zase? Kakšno življenje bi to bilo? Nemara obsojeno na piti, jesti, malo spati, se zabavati? Neskončno zabavati in  s tem nikomur koristiti pomagati?

Ne, takšno življenje ni mogoče. Zato se človek zavzema za rešitev oziroma odrešitev samega sebe, konkretno za odrešenje, kakor temu pravi religija. Odrešenje, ki bi človeka rešilo utesnjene biti.

Odrešenje, ki ga človek ne bi čutil kot napad na samega sebe, na svoj obstoj, ampak bi ga osvobodilo ovir, zavor, strasti, ki jih ima zaradi ujetništva v svojem telesu. Le kaj me lahko odreši, da pozabim celo na lakoto in potrebo po spanju? Le kaj me lahko odreši, da pozabim, da grem na igrišče brez bunde in da že vse leto nisem bila pri frizerju? Je mar to drugi, trpeči človek?

So to mar moji otroci? Jih imam nemara tudi zato toliko, 6 sončkov, ker je vsak zase neskončna Odrešitev zase in ker sem lahko tako kar 6 krat manj kot bi sicer mislila nase in bila tako … neskončno svobodna same sebe oziroma neskončno zadeta od ljubezni, da za te občutke sploh ni možno poiskati kakršne koli pojme….

Se nadaljuje….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.