Emmanuel Levinas in brezpogojna ljubezen do mojih otrok

Emmanuel Levinas – pet zakonitosti ljubezni DO MOJIH ZLATIH OTROK

Diplomsko delo, moj ponos, ki sta mi ga tlakovala pater dr. Edvard Kovač ter prof. dr. Tine Hribar, sem sklenila z petimi zakonitostmi ljubezni do otrok, ki nas vedno in povsod, spričo nemočnega obličja drugega človeka ob meni, zadržuje v presežnem, transcendenci. Torej v neskončni svobodi spon in zavor, pomislekov, bi ali ne bi ljubil,  ki jih imamo zaradi ujetosti v svojem telesu.

Klicu otroškega obličja je torej nemogoče uiti. Kot prerok Jona se sicer lahko skrijem na ladjo ali pa v ribji trebuh, toda pogled otročka oziroma bližnjega me spremlja tudi, če ga ni tukaj in ne morem biti miren, vse dokler mu ne odgovorim: »Tukaj sem, ljubi moj otrok. Tukaj je tvoja mami. Da ti pomagam. Da te objamem in poljubim ter preberem pravljico. « Kakor ugotavlja Levinas, je bil vsak otroček ozirom drugi v meni že davno preden sem prišla k sebi oziroma zavesti (v logoterapiji pravimo temu glas vesti), zato je vedno pred menoj in mi ukazuje in na ta ukaz ljubezni nimam prav nobene moči. Naproti temu ukazu otročka sem smrt pravzaprav tako zelo nemočna, da sem se sama časih počutila kot dojenček.  Tudi jaz imam občutek, da je bilo mojih 6 otrok v meni že davno, preden sem se sploh lahko zavedla sebe, zato kamor koli grem, otroci vedno hodijo za menoj in me kličejo. Kamor koli grem, obrazčki mojih ljubih otrok gredo za menoj, me iščejo, me čakajo, jaz pa sem ob tem brez moči, stalno v paničnih napadih in ne morem reči, kakor sem nekoč: »Tukaj je vaša mami. Kaj lahko storim za vas, moji cukrčki, sončki…?«

Si lahko predstavljate, kakšno trpljenje, ma kaj trpljenje, pekel,  mi to prinaša. Mislim, da ga noben morfin ne bi olajšal, kaj šele lorsilan. Samo me lahko reši tega strahovitega trpljenja, ko sem otrpla ob nemoči mojih otrok. Na nek način pa tudi smrt ne. Kajti močnejša od smrti je ljubezen… Zato vem, da se bomo še srečali tam, kjer mamice ne bo več bolelo in se bomo lahko objeli in ljubčkali in igrali do obisti.

Torej, če nadaljujem z Levinasom. Če bi mogli klic ubogega v celoti zaobjeti, bi bili sveti… ker pa tega ne zmoremo, saj so zahteve drugega vedno večje od naših zmožnosti, da pomagamo, se k svetosti lahko le približujemo. Približevanje k svetosti pa lahko strnemo v pet zakonitosti ljubezni.

          Prva od teh značilnost je ZASTONJSKOST ljubezni. Bog, katerega sledi so na nemočnem obličju bližnjega, ali Ideja neskončnosti, od nas terja, da ljubimo zastonj. Zahteva, da smo odgovorni, ne da bi ob tem imeli kakšen interes. Zahteva, da ne računamo na nobeno plačilo za našo skrb. Zahteva, da ljubimo, ne da bi hkrati imeli občutek, da v nekaj vlagamo oziroma da mi bo Bližnji našo dobroto nekoč vrnil? Kaj ni to prva in osnovna zakonitost materinstva, ljubi moji otroci? Kako rada sem  se vam razdajala, ne da bi v zameno pričakovala sploh kakšno drobtinico. Sebi ne, o pač, vam, da… s kakšno medaljo za vložen trud ipd.

 

          Druga zahteva, ki se izraža na obličju in jo veleva Neskončni v nas je ta, da mora biti naša ljubezen, ki ni nič drugega kot neskončna odgovornost, PREOBILNA. Nepopoln človek rad računa, kako bi iz čim manjšega vložka dobil čim več. Nasprotno pa nam Neskončni ukazuje, da pri našem odgovornem delovanju ne varčujemo, da se ne omejujemo na najmanjšo možno mero, ampak, da smo v ljubezni razsipni in potratni. Kako naj mati varčuje z ljubeznijo do otrok, povejte mi to? Kaj ni samoumevno, da razmetava z ljubeznijo kot z bonboni in da ne varčuje z njo niti ko se je poloti gripa? Torej, si lahko mislite, v kakšnem trpljenju sem, ko sem tako bolna, da moja ljubezen do otrok ni le nič več razsipna in potratna, temveč imate vi, ljubi moji, občutek, da je sploh ni…. Da mamice sploh nimate… Kaj bi pisala… ne zmorem…

 

          Tretja zahteva po etični svetosti je zahteva po SUVERENOSTI IN NEODVISNOSTI naše odgovornosti. To pomeni, da pri ljubezni nikoli ne reagiramo in imajo pri njej absolutno pobudo. Ne čakamo, da bi najprej bližnji skrbel za nas in smo neodvisni od njegovih reakcij. Čeprav drugi ne odgovarja na našo ljubezen tako, kot bi moral, ostajamo ne maščevalni. Katera mami pa je sploh lahko mamica, če čaka, da jo bo najprej vzljubil otrok? Nikoli nisem reagirala, se odzivala, vedno sem samo dajala, dajala dajala… otrokom, vsem…. Je pa resnično zanimivo, kako hitro si potem označen za manipulatorja… ker kako dajati sovražnikom in nekomu, ki te več kot očitno zavrača in se ti posmehuje? Ampak svoji preroški drži je nemogoče ne biti ne zvest, kar se v starševstvu še kako dobro kaže.

 

          Četrta značilnost ukaza na Obličju je zahteva po ZVESTOBI. Sebe enostavno ne moremo zatajiti. Smo suvereni v dobroti, ki je ne more nič preprečiti, onemogočiti. Bližnjega ne ljubimo zato, ker je on dober, ampak zato, ker nam njegovo obličje in ukaz etično Neskončnega tako velevata. Vselej ostajamo zvesti sebi oziroma svoji preroški drži. In poudarjam, to zvestobo preroštvu, ki ni nič drugega kot neskončna svoboda od sebe, je Bog podaril vsakemu. Pod edinim pogojem, da jo hoče sprejeti.

 

          Peta zahteva Neskončne ljubezni pa je zahteva po ODPUŠČANJU. Ljubimo lahko le tako, da odpuščamo, kajti kaj drugega nam niti ne preostane. Ker je bližnji, tako kot smo mi sami, nepopoln, drugače ne moremo ljubiti. Drugemu zopet ne odpuščamo zato, ker mu je žal, ampak zato, ker nam njegovo obličje in ukaz v nas tako velevata. Če je otroku žal, mu je zaradi njega samega, mi pa mu sproti odpuščamo in ljubimo naprej. Sama se kot mami odpuščanja niti zavedala nisem, da sem sploh kdaj komu morala kaj odpustiti, saj sem vsako razlito mleko ali cukanje za lase dojela kot del starševske igre in ne kot kakšno napako, ki bi jo bilo treba analizirati, odpuščati.  Pač pa vas sedaj za odpuščanje, ljubi moji otroci, najdražji moji, na kolenih prosim jaz, ranjena mami. Da se ne morem igrati z vami, vas neskončno poljubljati in objemati.

 

          Vse zgornje značilnosti etično zahtevnega Boga pa bi lahko strnili v eno samo, to je v BREZPOGOJNOST LJUBEZNI. Ukaz neskončne odgovornosti nas spremlja kljub našim nezvestobam. Njegovo hotenje po naši svobodi pa je tako brezpogojno, kot je brezpogojen njegov etični ukaz. Se pravi, da nobena neizpolnjena dolžnost, noben greh ni tako velik, da bi komu bila odvzeta pravica do neskončne svobode oziroma odrešenja.

 

O pač… mamici je lahko storjenega toliko gorja, da eksodusa ni več. Hotela sem odpreti še kakšna drobcena, majhna vrata v neskončno ljubezen do svojih otrok, a so se za menoj, ena za drugo, zaprla vsa. Slovo. Odpustite mi, če mi morete, kajti takšna resnično ni bila moja volja.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.